Zraven hvaležnosti je kdaj tudi kak dolgi nos

SAMA SEM KOT MAMA PRVIH DESET LET STARŠEVSTVA ISKALA POTI IN NAČINE, KAKO OTROKA USMERJATI H HVALEŽNOSTI. NI RAVNO LAHKO. VEDNO SO MI BILE OB TEM POMOČ PRAVLJICE IN ZGODBE. POMAGALA MI JE ZGODBA HANINA BOŽIČNA ŽELJA IN UGOTOVILA SEM, KAKO NAGOVARJA OTROKE, DA POSTANEJO HVALEŽNI ZA STVARI, KI JIH ŽE IMAJO: LJUBEČE STARŠE, ZDRAVJE, STREHO NAD GLAVO IN POLN ŽELODČEK, PRIJATELJE IN SORODNIKE … KAJTI NIMAJO VSI OTROCI TEGA.

Sama sem kot mama prvih deset let starševstva iskala poti in načine, kako otroka usmerjati h hvaležnosti. Ni ravno lahko. Vedno so mi bile ob tem pomoč pravljice in zgodbe. Tako so moje starševstvo zaznamovali jazbeci (o tem vem povem več kaj drugič), Veliki nemarni škornji (tudi o tem drugič) in Hanina božična želja.

Slikanica Hanina božična želja je res čudovita zgodba, ki nagovarja otroke, da postanejo hvaležni za stvari, ki jih že imajo: ljubeče starše, zdravje, streho nad glavo in poln želodček, prijatelje in sorodnike … kajti nimajo vsi otroci tega. Zakaj je pomembno, da pri otrocih izoblikujemo odnos do hvaležnosti, da nenehno izražamo hvaležnost za stvari, ki jih imamo, in da jih opominjamo, da so srečnejši kot marsikateri njihov vrstnik v sosedstvu ali na drugem koncu sveta?

Vsi starši si želimo, da naši otroci zrastejo v pametne in uspešne odrasle. Verjeli ali ne, to sta dve mita, ki nam zelo nagajata, da otrok ne uspemo videt takšne kot so. Dejstvo pa je da dejansko želimo, da odrastejo v sočutne, hvaležne ljudi, z močnim moralnim kompasom, ki jih bo spodbujal, da vračajo družbi, kakorkoli bo mogoče, pa bomo nase zares lahko ponosni, da smo kot starši uspeli.
Se strinjate, da če smo hvaležni, se počutimo dobro in takrat tudi radi naredimo kaj dobrega in lepega za druge? In če sami izkusimo dejanja prijaznosti, to v nas vzbudi željo, da bi radi v prihodnje tako ravnali tudi sami? Ko svoje otroke učimo prijaznosti in hvaležnosti, je to v naše najvišje skupno dobro, kajti hvaležnost in prijaznost sta vzajemni čustvi, ki se kot virus širita med ljudmi.

Kako pa lahko učimo otroke hvaležnosti
Hvaležnost ne pride sama od sebe, ni del naše narave, velikokrat se je odrasli moramo naučiti. Zanjo se odločimo, zahteva pa trdno voljo, disciplino in namero. Kako pa lahko učimo otroke hvaležnosti?

Največkrat z zgledom in potem z življenjskimi izkušnjami. Pri nas doma je tako, ko je sin zdrav in ga nič ne boli, kaj hitro pozabi biti hvaležen za zdravje, dobro počutje. Ko pa ga kaj boli, pa se hitro spomni, kako je super, da si zdrav in da je vse ok.
Je tudi pri vas tako?

Drži pa nekaj, z razvijanjem hvaležnosti tudi razvijejo sposobnost, da vidijo dlje od sebe, svojih potreb in skrbi, saj spoznajo, da smo vsi med seboj povezani in odvisni drug od drugega. Z učenjem hvaležnosti jim bomo dali znanje, ki jim lahko spremeni življenje.
Začne pa se pri nas, kako mi sami to res delamo vsakodnevno.
Sama sem sinu dala marsikatero izkušnjo, da se spoznaval vrednosti življenja. Včasih tudi tako, da si je moral po teden dni doma plačati kosilo in večerjo. Veste, kako hitro je bil »naštelan« in vse je uredil, vse je vedel. Zelo hitro pa si je zračunal, za koliko obrokov bo imel. Kako je prišlo do tega? V šoli se je odločil, da bo “šprical”, toliko da vidi, kako to izgleda. Nič narobe, vendar ko sva se dogovorila, da gre do učiteljice, se opraviči, je čudežno ni našel 3 dni. In sem razmišljala, kakšno izkušnjo za življenje mu lahko dam.
Nisem še tega odločila iz jeze ali da bi ga kaznovala. Hotela sem mu dati izkušnjo.
Verjamem, da otroka lahko ogromno naučimo o hvaležnosti z izkušnjami, tudi če te malo bolijo ali se ob tem kej pojavi trma ali kak dolg nos.
In ne smem pozabiti omeniti še tole.
Moj sin je bil vedno del vseh mojih aktivnosti s knjigo ali drugih projektov. Ko sva bila enkrat na otroškem igrišču, mi rekel: »Tudi stari ata je tako kot Hana. To pa ni fajn.«
Prikimala sem in bila tiho.
Nadaljeval je: “Mami, kaj pa naj tukaj sploh delajo otroci na invalidskih vozičkih, če se nimajo kje igrati!”
Nasmejala sem se in ga objela.
Včasih se seme hvaležnosti zaseje nekje globoko in vsem ni take potrebe, da otroke toliko učimo. Bolj je pomembno, da smo in delujemo.
Tako je meni Hanina božična želja pomagala. Popolnoma naravno.
Slikanico pa lahko najdete TUKAJ, pomagala vam bo. Zelo.