Zgodbe, ki nas ganejo

ZGODBE SO NAM V SPODBUDO, TOLAŽBO, GRADIJO NAŠ NOTRANJI SVET, IZ NJIH SE UČIMO REŠEVATI SVOJE LASTNE TEŽAVE IN NAS OPOGUMLJAJO, DA PRESKAKUJEMO OVIRE, KI NAM JIH NA POT PRINAŠA ŽIVLJENJE.KO  TE NEKAJ TEŽI, GREŠ IN POKLIČEŠ PRIJATELJICO IN JI POVEŠ ZGODBO TISTEGA DNE ALI DOGODKA. SI S SOŠOLCI IZ OSNOVNE ŠOLE, SI GOVORIŠ ZGODBE O TEM, KAKO JE BILO, ANE?  VČASIH PA SMO SEDELI PO KOLINAH ALI PO LIČKANJU KORUZE IN SI GOVORILI ZGODBE.

 

“Zgodbe imajo moč. Nas navdušujejo, očarajo, se nas dotaknejo, nas kaj novega naučijo, nas na kaj spomnijo, nas navdihujejo, motivirajo, izzivajo. Pomagajo nam razumeti. V naših glavah pustijo sliko. Želite, kaj pomembnega povedati ali izpostaviti? Povejte zgodbo,« pravi ameriška avtorica Janet Litherland.

Zgodbe so nam v spodbudo, tolažbo, gradijo naš notranji svet, iz njih se učimo reševati svoje lastne težave in nas opogumljajo, da preskakujemo ovire, ki nam jih na pot prinaša življenje. Ko te nekaj teži, greš in pokličeš prijateljico in ji poveš zgodbo tistega dne ali dogodka.  Si s sošolci iz osnovne šole, si govoriš zgodbe o tem, kako je bilo, ane? Včasih pa smo sedeli po kolinah ali po ličkanju koruze in si govorili zgodbe.

Moje poseben zgodbe je govoril dedek. Govoril jih je zelo redkokdaj. Ko pa jih je, sem vedno v njih čutila globino, celo grozo, napetost in mraz. Bile o zgodbe o Rusiji in vojni. Danes poslušam zgodbe družin, osebnih poti in zgodbe iskanja, sreče, poguma.  Nekatere zgodbe nam tako dajo privilegij, da nas spustijo bližje k sebi, spodbudijo nas, da odpremo svoje srce in da smo ganjeni zaradi njihove topline in ljubezni, moči in poguma njihovih junakov. Take zgodbe v nas puščajo sledi in nas s tem bogatijo.

Otroci radi poslušajo zgodbe, ki jim jih pripovedujemo. Naj si bodo to resnične zgodbe o dogodivščinah, ki so jih doživeli sami, ali še bolje, o stvareh, ki smo jih – takrat, ko smo bili stari kot oni – doživeli mi, odrasli – najsi bo njihovi starši ali pa dedki in babice. Ali pa izmišljene, domišljijske, fantastične zgodbe, ki jih potegnejo v svoj svet in v katerih lahko postanejo junaki, princi, astronavti.

Sama sem mislila, kako bom s sinom obiskovala lutkovne predstave, ustvarjala in brala tone pravljic. Pa ni bilo tako. Nikoli v življenju mu nisem prebrala Sneguljčice, Rdeče kapice , Žogice Nogice, Zvezdice Zaspanke.

Ni jih želel poslušati.

Poslušal pa je vedno tiste, ki sem si iz izmišljevala. Najraje je imel te:

  • Ko je kosilnica zapela brm, brm brm
  • Avion Albert ali
  • Kaj je to na nebu?

Pravljico Ko je kosilnica zapela brm, brm brm, sem musal govorila leto in pol vsak večer.  Potem pa naslednje leto Avion Albert.  Takrat so bile to zgodbe, ki so ga ganile.  Otroci v sebi skrivajo neskončen bazen energije in močno voljo, ki jim s pomočjo domišljije omogoča, da prestopajo meje sedanjega sveta.

Ravno tako kot je to storila Hana v slikanici Hanina božična želja. Je še ne poznaš? TUKAJ si lahko o zgodbi prebereč več.

 

 

 

Share on facebook
Facebook

Ostale zgodbe

Te zanimajo moje knjige?