Resnica o tem, zakaj otroci sploh preizkušajo meje

Si se kdaj vprašala, kaj tiči zadaj za tem »preizkušanjem meja« pri otrocih? Delajo to mogoče nalašč ali se za tem skriva nekaj drugega?

No, jaz ne verjamem, da delajo majhni otroci to nalašč. Se pa skozi leta naučijo, kako mi delujemo in kje so naše šibke točke in na te pritisnejo, da bi dobili to, kar želijo. Če pogledamo s poslovnega vidika – odlično držijo cilj, da pridejo do rezultata. Njihova gonila sila v njih je notranja  strast, da tisto dobijo in kadar dobijo odgovor NE, se učijo prilagajati. Največji izziv pa jim pri tem predstavlja vso čustveno dogajanje, ki ga doživljajo v telesu in preko tega se na svoj način borijo.

Včasih se mi zdi, da pri mlajših otrocih to zgleda tako, kot da bi jih nekdo priklopil na elektriko in jim celo telo deluje preko novega stanja, mi pa takoj od njih pričakujemo, da so mirni in da obvladajo to stanje. To zanje ni enostavno.

Sama ne uporabljam izraza »postavljanje meja,« ker mi je bližje razlaga, da otroka vzgajamo in mu pomagamo, da bolj razume sebe, svoj notranji svet, svet okoli sebe in se ob tem uči spretnosti za življenje. 
Na tej točki pa se mi zdi pomembno, da bolj kot na otroka obrnemo pozornost nase in na to, kaj se dogaja z nami, ko otrok premaguje svoja stanja (preizkuša meje).
Poglejmo primer. Spomnim se, ko je bil sin star 2 leti. Bila sva zunaj, igral se je in potem je bil čas, da greva notri in potrebno je bilo pospraviti igrače. Sedela sem na tleh in zelo mirno rekla, naj pospravi. Začel je jokati, stal je pri miru in bil čisto v uporu, da ne. Kot srela z jasnega, bi nekdo rekel.
Tako živo se spomnim, da me nič v meni ni ganilo okoli solz, besed, joka in vsega, kar je počel. Pa nisem bila ne jezna, ne razočarana, ne trdo odločna. Bila sem mirna, prav čutila sem prijaznost in ljubezen, vendar je bil moj odgovor ne. Spomnim se tudi, da so prihajali do mene tašča, tast, oče in me spraševali, kaj delam z otrokom, da ga mučim, da naj neham.
Naredila pa nisem nič takega. Točno spomnim se, kako sem ga videla v srce in tako zelo verjela, da bo to naredil. Trajalo je 15 min, cel čas sem sedela in samo mirno govorila: »Ne, pospravi igrače.«
Verjetno veš, da se je ob teh besedah jok glasno povečal, pa kakšno kričanje, ampak me to ni ganilo. Ostala sem mirna in potem se je vse obrnilo, pospravil je igrače in šla sva v hišo.

Dolgo sem iskala v sebi odgovor, kje je resnica glede tega preizkušanja meja in naše vztrajnosti. Verjetno se tudi tebi dogaja, da ne vztrajaš dovolj ali pa te besede, ki jih govori otrok, prizadanejo, ali pa si misliš, saj res ni treba in popustiš.
Kje je ključ teh meja?
Kaj je resnica?
Kaj se takrat res dogaja?
KLJUČ, RESNICA smo mi starši in naš notranji steber, naš notranji mir, ki ga otrok začuti ob naši odločitvi in ga takrat kopira vase. In to je most, ki ga otrok NUJNO potrebuje, da lahko hitreje zleze preko svojega notranjega dogaja v sebi.

Nikoli ne bom pozabila mamice, ki mi je nenehno govorila, kako grozno ji je iti z otrokom k zobozdravniku. Po nekaj srečanjih in pogovorih in razlagah, ko je v sebi prepoznala nekaj reči in jih spremenila, je bilo ponovno treba s hčerko k zobozdravniku. Nikoli ne bom pozabila oči in nasmeha te mamice, ki mi je živo razlagala o »čudežu,« ki se je zgodil. Hčerka prvič ni nič jokala, šla sama pogumno na stol in pustila, da jo zobozdravnica pregleda.
»In naprej se mi dogaja podobno. Rečem NE največ dvakrat, ampak ta NE je drugačen. Prav čutim ga v sebi. Tako zelo hvaležna sem ti, da si mi pokazala, kaj je ta notranji steber,« mi je na koncu povedala.

Drži, ključ je v nas in v naši notranjosti. In ta notranji steber je nekaj, kar v sebi naredimo in je kot lestev, ki omogoča otroku, da spleza iz svojih močnih čustev in blokad vsakič znova. Ob tem v svojo notranjost energetsko kopira ta mir, ki ga potrebuje za življenje.
Če te zanima več, si o tem lahko prebereš v moji knjigi NEKDO V MOJI GLAVI PRAVI, DA … Knjiga izide konec maja 2021.