Najtežji del vzgoje otroka je, ko ga naučiš voziti kolo

ZAKAJ? KO OPAZUJETE OTROKA, KAKO SE TRESE NA KOLESU, PRVIČ ZARES SPOZNATE, KAKO OTROK POTREBUJE OBOJE – TAKO VAŠO PODPORO KOT SVOBODO. IN DA JE TO NEKAJ, KAR BO VEDNO POTREBOVAL. (SLOAN WILSON)

Tole drži kot pribito.

Največjo spremembo sem doživela, ko sem postala mama. Na življenje sem začela gledati drugače, dobilo je nov pomen. Najmočneje sem začutila, da moram otroka naučiti vere vase, ne glede na to, kaj pravijo drugi ali kaj ti govorijo glasovi v glavi.

Ob vsem tem, ko postaneš starš, ugotoviš, da moraš temu malemu bitju dati tudi in predvsem SVOBODO, hkrati pa mu biti tudi v oporo, čeprav že v naprej veš, da izid mogoče ne bo vedno dober in prijeten.

Ko se je moj sin Tomo učil voziti kolo, sta bili njegovi najljubši risanki Pujsa Pepa in  Nodi.  Tomo je vsaj desetkrat pogledal tisti del risanke, v katerem se Pujsa Pepa naučiti voziti kolo.

In tako je prišel dan, ko sva se s Tomom odločila, da odstranimo pomožna koleščka na njegovem kolesu, da se bo naučil vozit kolo – tako zares. Tomo je naredil cel načrt, kako bova to naredila. V svoji  simpatični prekmurščini je rekel:

»Mami, jaz vem. Ti mene primeš zadaj in držiš in potem se jaz začnem vozit, pa mi ti spustiš. Čisto enako kot pri pujsi Pepi. Tam ati pujs točno tako naredi.«

Seveda se ga ni dalo pregovoriti, da ne bo šlo tako »na izi«.

Kako dolgo je zdržal brez joka? Do tretjega poskusa. Potem pa se mu je zrušil ves svet, ker v pujsi Pepi pokažejo, kako je to lahko, in kako je njej šlo odlično, on pa da je slab, ker mu ne gre. Izjava dneva je bila, da v Pujsi Pepi lažejo.

Dve uri pogovora, trme in joka in razlage je bilo potrebne, da je bil pripravljen prisluhniti. Ker poznam svojega sina, sem vedela, da moram:

  • mu zelo počasi in v miru razložiti, da je pujsa Pepa najmanj petdesetkrat prej povadila, da je lahko posnela svojo vožnjo kolesa za risanko;
  • da je enostavno, ko enkrat znaš, prej pa se dolgo učiš, večkrat padeš, a se pobereš in ponavljaš, dokler ti ne uspe;
  • da mu moram postaviti cilj oziroma nagrado, ki jo bo dobil, ko se bo naučil voziti kolo. Cilj je bil, da samostojno prevozi en krog okrog hiše in nato naravnost do ulice, da sam začne vozit in se sam ustavi, ko bo to dosegel, pa bova šla kupit igračko kombajn, ki si jo je tako želel.

Ko je imel cilj in vizijo, se je lažje pobral, in tako sva začela znova.

Bil je vesel vsakega majhnega napredka. Vsak krog je imel več samozavesti in prepričanja, da zmore in obvlada. Kolo se mu je uspelo naučiti v dveh urah. Bil je najbolj srečno dete na vsem svetu.

Sama pa sem se naučila,

  • kako ga sprejeti v svojih idejah,
  • mu dovoliti, da mu spodleti,
  • kako mu ne reči vsakič »sem ti rekla«,
  • kaj pomeni podpora brez sodbe, besedičenja,
  • da ne gre zame, ampak zanj,
  • kako ga voditi, spodbujati in mu razložiti, da njegovi zaključki, da ni dober, niso resnica.

 

Iskreno, vsaka pot v življenju je polna vzponov in padcev. Vedno znova se znajdemo na nekem začetku, ko imamo občutek, da nismo dobri, da ne obvladamo, da nam ne gre. In vsakič znova se moramo spomniti, kdo smo in koliko smo že dosegli, kaj vse smo že naredili na novo, in da verjamemo vase in da to vero obdržimo.  Vse nove preizkušnje so tako, kot da se sami vedno nenehno učimo voziti kolo in vsako starostno obdobje z otrokom je ponovno učenje vožnje kolesa.

Del teh izkušenj sem želela prenesi tudi v knjigo Hanina božična želja. Skoznjo sem želela pokazati, da šteje vsaka izkušnja. Zato je konec zgodbe takšen, kot je. Drugačen.

Če zgodbe še ne poznate, lahko o njej več preberete tukaj.

Če pa bi slikanico rad kupili, pa to naredite tukaj.

Share on facebook
Facebook

Ostale zgodbe

Te zanimajo moje knjige?