Najpomembnejše so stvari, ki se jih ne da kupiti

LJUDJE SMO NAČELOMA DRUŽABNA BITJA, SAJ BREZ POMOČI IN LJUBEZNI DRUGIH LJUDI NE BI MOGLI PREŽIVETI. RADI SE POVEZUJEMO Z DRUGIMI, RADA SE DRUŽIMO, SI POMAGAMO IN SE TOLAŽIMO IN SE PODPIRAMO. NIČ ČUDNEGA, DA SI OB PRAZNIKIH VOŠČIMO SREČNO IN ZDRAVO. S TEM MU SPOROČAMO, DA MU ŽELIMO VSE DOBRO, DA NAM VELIKO POMENI, KER JE DEL NAŠEGA ŽIVLJENJA, PA TUDI DA NAJ VE, DA SMO TU ZANJ, ČE NAS BO POTREBOVAL.

Če na eni strani, še posebej ob praznikih, tako zelo radi voščimo, pa se zdi, da v zadnjih desetletjih srčnost teh voščil pada. Ne vem, ali to lahko pripišem večnemu za lase privlečenemu izgovoru, da nimamo časa ali mobilnim napravam, ki ti tako priročno servirajo instantna sporočila, ki jih lahko nato masovno pošlješ vsem prijateljem naenkrat in odkljukaš še tisto zadnjo kljukico na predbožičnem seznamu: poslal sem voščilnice – kljukica.

A včasih se naša srčnost in hvaležnost, pa tudi spoštovanje in pripravljenost v nek pristen odnos, pokaže v tem, koliko se potrudimo najti prave besede za voščilo tej točno določeni osebi, ki jo želimo nagovoriti. Zagotovo ima v našem srcu posebno mesto. Po navadi namreč pademo kar v neke tipske kalupe »srečnega in zdravega«, za katerega se zdi, da je tako neiskren kot prazen. IN tega se od nas učijo tudi otroci.

V treh letih, kar smo izvajali likovni natečaj, s katerim smo spodbujali nematerialne vrednote in iskali želje, ki se jih ne da kupit, se je pri otrocih hitro pokazalo, kako znajo nekje do sedmega leta izraziti svoj izviren, svojevrsten, individualen način izražanja zdravja, ljubezni, sreče, Že takoj po sedmem letu pa nam otroci hitro sledijo, nas posnemajo in od nas usvojijo neke ukalupljene dikcije in vedenje. Prav po njihovih željah, ki so jih izrazili na eni ilustraciji, se vidi, kako se ta iskrivost in srčnost v njih izgublja.

S slikanico Hanina božična želja želim to spremeniti. Želim spomniti tako otroke kot njihove starše, da so stvari, ki se jih ne da kupiti, mnogo pomembnejše od tistih, ki se nam smejejo iz trgovinskih izložb. Stvari, ki se jih ne da kupiti, so tiste, ki nas delajo bogate, ki bogatijo naš notranji svet, da je poln ljubezni, hvaležnosti in topline, in s tem zdravja, bogatijo naše odnose, ves svet.

Kako torej otrokom pomagati, da začnejo pri sebi ohranjat svojo srčnost, radost in veselje do soljudi?

Prva stvar je definitivno ta, da moramo starši najprej iskreno pogledati vase in se vprašati, koliko razumemo, da naš odnos z otroki ne temelji na naši nadvladi njih, ne gre za nadzor z vzgojo, temveč da skozi vzgojo zgradimo povezovalen odnos, v katerem se bomo medsebojno spoštovali, si zaupali, sodelovali, kar nam bo pomagalo, da bomo otroke lahko dvignili na višjo raven. To starši lahko dosežemo tako, da gremo sami v sebe, da odvržemo vse, kar nismo, da najdemo svoj izvirni jaz. Na ta način bomo tudi otroku pomagali do njegovega izvirnega jaza. V takem spodbudnem odnosu ga vodimo, usmerjamo in spodbujamo, da premaga vse prepreke, ki mu pridejo na pot. Vendar ključ pri tem smo mi in naša pozicija.

Druga stvar je, da se z otrokom veliko pogovarjamo. Ne samo za praznike, kot so božič, novo leto, rojstni dan, ki so tradicionalno bolj družinski prazniki, na katerih se zbere vsa družina. Predvsem se z njimi pogovarjamo na način, da jim ponudimo iskreno osebno izkušnjo. Pomembno je, da jim pokažemo, da smo svoji, drugačni in da je vsak odgovoren za svoje stvari. Pa tudi da je pomembno kako delujemo in reagiramo na vedenje in besede drug drugega. Da se zavedamo, da zmoremo tudi drugače reagirati, kot smo. Da je prav, da se postavimo zase ter da se naučimo, kako se pravilno postaviti zase. Otroke moramo naučiti ne le sprejemat, temveč predvsem dajat. Tudi igrače, ki so jih prerasli ali se z njimi ne igrajo več, lahko nekomu podarijo in ga s tem razveselijo, ali pa jih po simbolnem znesku prodajo, denar pa potem npr. hranijo in varčujejo za tisto, kar jih veseli. V vsaki situaciji iščemo nčine, kako otroka naučiti sočutne materialnosti.

Tretja stvar pa je hvaležnost. Naj izražanje hvaležnosti postane del vašega vsakdana. Ne samo prosim in hvala in druge besede, ki jih zahtevata olika in bonton. Ne, mi starši moramo večkrat govoriti o tem, za kaj smo hvaležni. In hvaležni bodimo za najmanjše stvari: hrano na mizi, toplo hrano, streho nad glavo, vodo, elektriko, prijatelje, službo … Če nam nekdo priskoči na pomoč, se mu zahvalimo. Naj nas otroci slišijo, da smo hvaležni, da izražamo hvaležnost, čutijo nas, čutijo naš namen… Otroci nas radi posnemajo, zato, ko bomo izražali hvaležnost, nas bodo sprva posnemali, nato pa bodo že sami začutili, kdaj, kje in komu morajo biti hvaležni. In začutili bodo, kako pomembna je hvaležnost za njih, za njihovo dobro počutje in za odnose z drugimi.

Zagotovo se otroci naučijo o sočutnem ravnanju, hvaležnosti in iskrenosti tudi iz knjig, kot je Hanina božična želja, ki otrokom izjemno pomaga pri temu, da še posebej v decembrskem času poiščejo stvari, ki se jih ne da kupiti. Njena srčna moč prebuja iskro v otrokovih očeh, odpira njihova srca in krepi njihovo zavedanje, da materialna darila niso nujno odraz starševske ljubezni, temveč da jo lahko zares najdejo v toplini, zaupanju in iskreni ljubezni, podarjenem času, prisotnosti in pozornosti.