Maske, ki jih nosimo v odnosih

Maske, ki jih nosimo v odnosih, nam ne pomagajo, da bi otroka vzgojili v odraslega, ki bo verjel vase in bil samozavesten.  S tem jih prej naučimo, kako biti FEJK. Nekaj, kar me je v zelo zbudilo, ko sem to pri sebi prepoznala!

Bilo je težje obdobje v mojem življenju. Prelagala sem položnice, računala in nisem vedela, kako bom iz vsega prišla. Velikokrat sem jokala. Pogosto je sin prišel do mene in me vprašal, če je vse ok, pa sem dala na obraz tisti nasmeh, vse skupaj pogoltnila in rekla pogumno: “Seveda.”
V sebi pa se čutila bolečino, strah.

Mogoče še kdo to pozna!?

Potem sem nekega dne v parku opazovala, kako so se igrali otroci in seveda, kako so bili ob tem starši. Na otroško igrišče je prišla nasmejana, mamica. Spustila je hčerko, ki je takoj stekla na tobogan in na vrhu zakričala: “Mami, poglej!”

Mami se je obrnila, se nasmejala in rekla: “Super, uživaj.”

Zgodba z MAMI, GLEJ! Se je ponovila 1567krat. Enako kot v mojem primeru z mojim sinom, le da je v drugih lažje kaj opaziti, kot pri sebi, drži? Včasih je res težko pogledati pred svoj prag in si lažje nadenemo kakšno masko.

A v tem mamici sem počasi videla, kako je z vsakim MAMI, GLEJ! izginjal iskren nasmeh in da prikradel tisti umeten nasmeh, češ, da je vse ok, super si, a čutilo se je, da ni vse tako v njej. Zdelo se mi je, da je slika mene in še na nek način vsake mamice v parku. Pri prvih petih zaporednih Mami, glej, je še zmogla biti nasmejana in je hčerko spodbujala. Največkrat zelo podobno kot jaz sina:
“Odlično ti gre.”
“Super to delaš.”
“Bravo.”
“Uspešna si.”
“Zmoreš.”
“Pogumna si.”
Potem se je krog teh izjav ponovil. Besede so ostale iste, le energija okoli teh besed se je zelo spremenila. Videlo se je, da ji gre vse skupaj na živce, da bi rada malo miru. Bila je kopija mojega notranjega doživljanja. Tako zelo dobro sem jo razumela. Ravno tako je kot jaz vztrajala pri pozitivnih sporočilih, da bi hčerki dajala spodbudo in ji preko tega pomagala graditi samozavest.
Zelo se mi je, da se v takih trenutkih tudi v meni vrstijo besede vseh prebranih knjig in obiskanih delavnic, kako moramo otroka pozitivno spodbujati. Drži?

V čem je bila potem finta?

Potem se mi je posvetilo. Čista vsaka ona nas mamic, smo hotele dati otroku to občutek, da ga vidimo, da ga spodbujamo, da mu dajmo pozitivna sporočila ob vsakem MAMI, GLEJ. Pa je bilo to res potrebno ob čisto vsakem MAMI, GLEJ? Pomagam otroku tako graditi njegove supermoči? Razmišljala sem naprej, ali je res bolje, da za vsako vrtim scenarij pozitivnih sporočil v sebi pa čutim, da mi gre vse na živce, ker sem utrujena in rabim malo mir in da otrok ima itak tam igrišče, kjer se lahko tudi sam malo igra?

Sama sem ugotovila,:
1. da sem lahko kdaj tudi samo tiho,
2. da povem to, kar res čutim, ko sem s tem res povezana
3. da bom s pristnostjo več dosegla,
4. da je včasih res dovolj, da otroka ob MAMI, GLEJ smo pogledam in pokimam, se nasmehnem.

Orng me je zbudilo, ko sem dojela, kje vse nosimo maske. In orng me je streslo, ko sem dojela, da takrat učim otroka, kako biti fejk v odnosih in kje vse naj bo fejk. Resnica pa je, da sem ga hotela učiti avtentičnosti. Vse to je bil še večji povod za nastajanje knjige NEKDO V MOJI GLAVI PRAVI, DA…, ker s tem, kaj in kako nekaj govorimo otroku, nastaja njegov notranji glas skozi pot otroštva.

Tako je! Vse se začne pri nas starših, ko prepoznamo, kako nagajivi so ti jazbeci. Saj veste – mafija, pravim jaz in nekateri ste že dobro ugotovili, kaj s tem mislim, pa se sedaj samo smejte in kimate.

Kako to, da si jih nadanemo?

To je zelo odvisno od vsakega posebej. Starši največkrat nadamo maske, da moramo biti močni in enih reči otroku ne smemo povedati, vendar tu pozabimo, da naši otroci čutijo, kaj mi doživljamo.
Drugih nas je strah, da ne bomo dovolj dobri starši in potem raje reagiramo močno, drugače, kako iskreno in avtentično.
V tretjih je prepričanje, da ene reči niso za otroka in želijo otroku ohraniti lepo otroštvo in ga ne obremenjevati z izzivi, ki jih imamo.
Nekateri željo, da ima otrok lepo otroštvo, drugi so prepričani, da bodo tako ohranili spoštovanjem pred otroci.

Razlogov je polno. A najpomembnejše je, da vsak odkrije svojega in potem tvega starševski »prestol«, ko masko odložimo.
Vsekakor pa so odnosi, kjer je ok, da nekatere maske nosimo. Osebno je dobro, da vsak pri sebi odkrije, kaj z masko nekaj skrije ali želi prikazati drugače in tako začnemo v tvoje življenje vpletati vodilo 3 o vzgoji z jazbeci: VSAK HRANI SVOJEGA JAZBECA in s tem potisnemo sebe v prevzemanje osebne odgovornosti.
O 5ih načinih, kako odložimo maske, ki jih nosimo v odnosih, pa lahko prebereš naslednjič.