“Definitivno moraš to otrokom brati na božič!”

“Otroci me, od kar smo prebrali Hanino božično željo, več in močneje objemajo.”

“Med tem, ko sem brala, se mi je tresel glas.”

“Knjiga, ob kateri mi je zastal dih, ko sem jo brala otrokom.”

Hanina božična želja .

 

To je ena od najbolj prodajanih božičnih slikanic, ki je raznežila že nešteto slovenskih družin. Več kot 4.000 družin jo že bere!

 

Zgodba o deklici Hani in njeni božični želji ima močan namen in vzgojno vrednost, ki jo lahko le redkokdaj sami ustvarite v vsakodnevnem življenju.

 

Je neprecenljiva priložnost za vse starše, ki si želijo z otroki govoriti o nematerialnih vrednotah, hvaležnosti, drugačnosti in se z njimi zbližati kot nikoli prej.

 

Bistvo pa ni le v sami zgodbi. Trenutki, ki nastanejo po tem, ko to knjigo preberete, ostanejo z vami in vašimi otroci še celo življenje.

 

S pomočjo Hanine božične želje boste, namreč, odkrili najgloblje, najbolj iskrene in čustvene želje vaših otrok. 

Daje sočutnost in naredi večere s pravljico še bolj posebne.

SLIKANICA, KI SPREMINJA OTROKE IN DRUŽINE.

“To posebno knjigo vsako leto berem v šoli in vrtcu. Prav vsako leto se tako odpirajo nove zgodbe, pogovori o tem, kaj se ne da kupiti, kaj nam pomenijo vrednote kot so zdravje, družinska radost in ljubezen okoli nas…
Otroci vrejo z idejami.”

“Obvezno branje v decembru, sploh v skupinah. Otrokom so všeč ilustracije in se jih zgodba zelo dotakne. Ponavadi otroci po prebrani zgodbi hitro spremenijo svoje božične želje. Materialne želje zamenjajo za nematerialne želje oziroma vrednote. Želijo jo slišati vedno znova in jo hitro usvojijo ter začnejo pripovedovati samostojno po slikah. Hanina božična želja je čutna zgodba, ki se dotakne mnogih.”

Kaj se otroci s slikanico naučijo?

  • Ozaveščajo, kako pomembna je hvaležnost

  • Začenjajo razumevati, kako smo ljudje drugačni med sabo

  • Prepoznajo, da je pomembno sprejeti sebe, takega kot si

  • Razvijajo sočutje do drugih ljudi in občutek za pomoč

  • Spoznavajo, kako pomembne so reči, ki se jih ne da kupiti

  • Razvijajo nematerialne vrednote

KAJ MORAŠ VEDETI O TEJ SLIKANICI?

Zgodba govori deklici na invalidskem vozičku, ki je zelo vesela in radostna. Vsako jutro veselo pozdravi svoje noge. Nekega dne, ko gleda skozi okno, ozavesti, kaj lahko ostali otroci počnejo, ona na ne. Poskuša premakniti noge, vendar ne gre. Tako postane žalostna. V začetku decembra pa v trgovskem centru sliši, kaj vse si želijo otroci in kaj bodo pisali Božičku. Hana mu nariše svojo željo in na koncu v rokah Božičku ostane njeno pismo, ki ne sodi v nobeno škatlico. Božiček so globoko zamisli. Kaj se je zgodilo potem, pa izveš v slikanici.

PRAVLJICA V ZVOČNI IZDAJI V SODELOVANJU Z JURIJEM SOUČKOM

VZGOJNI TRENUTKI, KI JIH NE BOSTE DOBILI DRUGJE!

December je čas, ko se vse mamice posvetimo pripravi lepega božičnega večera in seveda tudi vseh ostalih čarobnosti, ki jih decembrski dnevi nosijo. Prevečkrat se ujamemo v to, da želimo na otroku nasmeh, ki nam daje potrditev, da je »Božiček, izbral dobro darilo« ali da je »Božiček izpolnil željo«.

Takrat nam poje srce.

Vse pa se poruši 3 ure po odprtih darilih, ko ta ležijo vsepovsod in mogoče celo otroku niso več toliko zanimiva. Takrat se v nas starših rodi razočaranje in nekako iščemo krivca, da bi otroka naučili o tem, da morajo biti hvaležni. Pozabljamo pa, da Božiček otrok ne uči o hvaležnosti. To ni njegova naloga. 

On je za otroke le stric, ki ima super moč izpolniti želje. Otroci ne vejo, kaj vse smo za darila mi naredili, da bi pričarali otroku nasmeh na obraz. In ravno zato je pravljica Hanina božična žeja toliko pomembna, ker pokaže, kaj je ob darilih še pomembno.

ZGODBA PO RESNIČNIH DOGODKIH, KI JE OD SAMEGA ZAČETKA IMELA VIŠJI NAMEN...

Začelo se je 10 let nazaj se v vrtcu mojega sina. Deklica, sicer v invalidskem vozičku, si je res za božič zaželela, da bi shodila in to narisala Božičku. »Božiček« je prišel v vrtec in vprašal vzgojiteljico, kaj naj naredi. Zgodba se je zelo hitro razširila po Murski Soboti in smo tisto deklico za božič vsi imeli v mislih.

 Ko sem sama slišala to zgodbo, sem najprej 3 dni jokala, tako se me je dotaknilo. Da si otrok želi tako osnovno stvar, tako preprosto želja, ki jo mi jemljemo “zdravo za gotovo”…mi ni dalo miru. Takrat sem se usedla in napisala zgodbo.

Dve leti sem čakala trenutek, razlog, večji namen, s katerim bi jo izdala. En dan sem brskala po internetu in naletela na fotografijo otroka na vozičku, na gugalnici.

V Sloveniji takšnih gugalnic takrat nismo imeli. Pisala sem takratni Varuhinji človekovih pravic, Predsedniku, svojim partnerjem in ilustratorjem. V dveh mesecih smo knjigo izdali, in že v naslednjih dveh tednih prodali 1000 knjig. 

S prodajo slikanic pa smo zbirali del sredstev za postavitev prve gugalnice za otroke na invalidskih vozičkih in v naslednjih sedmih mesecih je prva gugalnica (od desetih) že stala. 

Od takrat naprej je zgodba vsako leto brana v številnih šolah, vrtnic, vzgojnih zavodih in še kje ter otrokom in staršem omogoča, da se eni drugim odprejo, zbližajo in izgovorijo najgloblje, najbolj žareče želje, ki se jim skrivajo v srcu.

KAJ NAJPOGOSTEJE VPRAŠAJO MAMICE.....

Knjiga se lahko bere v katerem koli letnem času in ob katerih koli priložnostih. Zgrajena je namreč iz dveh delov. Prvi del knjige predstavlja bolj spomladanski čas in poletni čas, doživimo pa jo skozi vse letne čase, drugi del knjige pa se prevesi v božično tematiko. Absolutno pa se jo lahko bere kadar koli. Če res želimo doseči tisti izjemen »WOW« efekt, ki ga ta knjiga da, je to definitivno decembrski čas – kadar koli v decembru, še posebej na božični večer oziroma na božično jutro. 
Zagotovo je poseben čar branje te knjige na božični večer, ko so otroci že v pričakovanju, da zvečer pride Božiček in da bo prinesel darila. Ta čas lahko izkoristimo, da se z otrokom pogovorimo o vseh tistih stvareh, ki se jih ne da kupiti in so v življenju zelo, zelo pomembne. Ravno tako mi mamice velikokrat pišejo, kako čudovito je bilo knjigo prebrati tudi na božično jutro. To torej pomeni, da ima vsaka družina svoj ritem.
Knjiga dobi poseben čar, ko se začnejo pričakovanja na božič  in okraševanja. To je res čtivo, ki se v tem času, tako novembra kot decembra, lahko bere vsak dan ali pa se ga kot zvočno pravljico da posluša tudi v avtomobilu. Pogosteje kot boste z otrokom prebirali knjigo, se z njim pogovarjali o vsebini, bolj bo začel prepoznavati svojo notranjost in graditi vrednote vsega tega, kar je v življenju zares pomembno. 
Decembrski čas je čas, ko si v bistvu vsi želimo, da bi drug drugemu podarili košček sebe in nekaj lepega, s čimer bi pokazali, koliko nam pomenijo, hkrati pa delamo povzetek zaključka leta. To je tudi čas, ko so otroci zelo usmerjeni v materialna darila – s čimer ni nič narobe. Vendar imamo v tem času tudi čudovito priložnost, da otroke naučimo o sočutju do drugih, do drugačnih in jim s tem pomagamo razvijati tudi hvaležnost. Knjigo lahko skozi november in december berete dvakrat ali trikrat na teden, zato da otrok večkrat podoživi čustveno plat, skozi katero gre ob branju le-te. Vsak dan se lahko pogovarjate o  hvaležnosti, in sicer tako, da si naredite seznam 20 ali 30 tem, o katerih se boste pogovarjali. Ko torej knjigo preberete, imate lahko naslednji dan z otroki pogovor o tem, zakaj smo lahko hvaležni, da imamo noge in kaj nam le-te omogočajo, zakaj je to super. Spet naslednji dan se lahko pogovarjamo o tem, zakaj smo lahko hvaležni, da lahko vidimo,  okušamo … Da razvijamo sočutje do drugih, lahko otroke tudi sprašujete, za kaj so lahko hvaležni vsi tisti, ki ne vidijo, imajo pa mogoče kakšna drugačna darila. Razpravljamo lahko o tem, za kaj vse so lahko hvaležni tudi ljudje, ki mogoče nimajo toliko denarja, ki vozijo takšen avtomobil in ne drugačnega. Ali za kaj so hvaležni otroci, ki morebiti ne zanjo brati. Z otroki se torej igramo na različne načine, da gradimo hvaležnost, spoznavanje in sočutje do tega, kar imamo. Tistim, ki česa nimajo, pa preko sočutja pomagamo, da iščejo hvaležnost in druge darove, zaradi katerih so kljub temu lahko hvaležni. Ali pa iščemo tudi druge ciljne skupine, kjer nekdo nima nekaterih stvari, in se z njimi pogovarjamo, zakaj je lahko posameznik vseeno hvaležen. To so torej različni načini, kako lahko pri otrocih s pomočjo hvaležnosti in igranja po tej zgodbi otrokom razvijamo njihovo sočutje. Le-tega lahko razvijamo tudi tako, da naredimo seznam dobrih del in jih tudi opravljamo. To so stvari, ki jih lahko počnemo skozi celo leto. Otroci lahko kaj podarijo, dajo svoje igrače, oblačila, s kom kaj zamenjajo, ko gremo v trgovino, kupimo še kaj zraven in to podarimo. Včasih lahko na ulici, kadar nekdo igra ali prosi, v kolikor to začutimo v sebi, komu kaj podarimo ali kaj podari otrok. Vse te trenutke lahko izkoristimo za to, da se z otrokom pogovorimo o vsem tem, kar imamo in kako smo lahko srečni, saj nimajo vsi teh možnosti in zakaj so vse to tudi darila. 
Zelo koristen pripomoček za razvijanje sočutja in razumevanja življenja so risanke in filmi – tako mladinski, kot odrasli –, s pomočjo katerih se lahko preko življenjskih zgodb z otrokom pogovarjamo o teh tematikah in te teme povezujemo z našimi življenji. Pravljice, ne samo Hanina božična želja, pa so definitivno čudovit pripomoček, ki nam preko raznoraznih izkušenj lahko pomagajo otrokom razvijati sočutje. Lahko se igramo tudi razne igrice. Ko se vozimo v avtomobilu na morje, na obisk, izlet ali samo v trgovino, lahko otroka vprašamo: Kaj bi se zgodilo, če bi v tem trenutku vedel, da se bo odselil prijatelj? Ali bi videl, da je imel prometno nesrečo s kolesom in bo sedaj na vozičku? Kako bi mu pomagal, kaj bi delal? Skozi pogovor o različnih situacijah otrokom odpiramo nova polja mišljenja in pomagamo razvijati tudi sočutje. 
Glede na vse povratne informacije in tudi osebne izkušnje branja te zgodbe otrokom, je zanimivo ravno to, da sta ta dva delčka, ko Hana vsako jutro pozdravi noge in jih pozneje ne more premakniti, v zgodbi nekaj, kar se otrok zelo, zelo dotakne. Del, kjer ona vsako jutro in večer pozdravi noge, sprejemajo na zelo svojevrsten način, ker večina otrok nima izkušnje, da ne bi mogli premikati nog. Zato se s tem, kar doživljajo gibalno ovirani otroci, ne morejo toliko povezati. Se pa v njih zgodi nek drugačen proces, in sicer to, da začnejo ravno preko tega dela, ko Hana pozdravi svoje noge, tudi sami zjutraj pozdravljati svoje okončine, kar pomeni, da začenjajo razvijati ljubezen do svojega telesa in gojijo sprejemanje samega sebe, kar je nekaj izjemno pomembnega za življenje. 
Knjiga in cela zgodba je čudovit primer, kako lahko otroka naučimo in mu pokažemo, kaj so nematerialne reči in kako pomembne so za naše življenje. Je pa zelo pomembno, da kot starši, vzgojitelji ali učitelji razumemo, da je to proces in samo enkratno branje knjige ni dovolj ter da to, kako živimo in kakšen vzgled dajemo otroku, odtehta največ. Res pa je, da ima ta knjiga izjemno močno sporočilno vrednost. Kadar jo preberemo otroku in bo ta bo spoznal, da deklica ne more premikati nog, bo prepoznal moment, ki se zgodi v vseh nas, ko opazimo, kako so drugi drugačni in kaj drugi lahko, kaj drugi imajo, mi pa mogoče nimamo in se v nas zgodi določen proces. Izjemno sočutno bomo začutili trenutek, ko Božiček razvršča želje v škatlice in po nevidnih nitih življenja otroci zelo hitro dojamejo ter jih prične skrbeti za to, kaj se bo zgodilo s Hano, ker ji želijo na nezavedni ravni zelo, zelo pomagati, da bi tudi ona doživljala lepote igranja in plesanja, ker vejo, kako je to super. Trenutek, ko Božiček pride do Hane, in ji pove, da ji ne more izpolniti želje, je trenutek, ki otroke zelo gane. Vsi ti deli zgodbe so priložnost za nas starše, da se o teh trenutkih v zgodbi pogovarjamo z otroki in jim tako preko pogovora o življenju, o situacijah, ki se nam dogajajo, kažemo, kako so te stvari pomembne. Super je, če zraven tega delamo na izražanju vsakodnevne hvaležnosti. Super je, da otrokom beremo tudi drugačne zgodbe. Če začnemo otroka spraševati, kaj si on želi, kar se ne da kupiti, ga bomo začeli voditi k temu, da bo začel ozaveščati, kako pomembne so tudi nematerialne stvari. Po drugi strani lahko tudi vse življenjske situacije – kadar pridejo kakšne izgube, kadar kdo zboli, kadar nekdo naredi kaj super ali doseže uspeh – izkoristimo za to, da se z otrokom pogovarjamo, kaj je morala ta oseba narediti, da je neke stvari dosegla ali se je nekaj zgodilo, koliko smo za nekaj lahko vredni. Zgodba nam lahko torej da neomejene možnosti za pogovor.
Knjiga in cela zgodba je čudovit primer, kako lahko otroka naučimo in mu pokažemo, kaj so nematerialne reči in kako pomembne so za naše življenje. Je pa zelo pomembno, da kot starši, vzgojitelji ali učitelji razumemo, da je to proces in samo enkratno branje knjige ni dovolj ter da to, kako živimo in kakšen vzgled dajemo otroku, odtehta največ. Res pa je, da ima ta knjiga izjemno močno sporočilno vrednost. Kadar jo preberemo otroku in bo ta bo spoznal, da deklica ne more premikati nog, bo prepoznal moment, ki se zgodi v vseh nas, ko opazimo, kako so drugi drugačni in kaj drugi lahko, kaj drugi imajo, mi pa mogoče nimamo in se v nas zgodi določen proces. Izjemno sočutno bomo začutili trenutek, ko Božiček razvršča želje v škatlice in po nevidnih nitih življenja otroci zelo hitro dojamejo ter jih prične skrbeti za to, kaj se bo zgodilo s Hano, ker ji želijo na nezavedni ravni zelo, zelo pomagati, da bi tudi ona doživljala lepote igranja in plesanja, ker vejo, kako je to super. Trenutek, ko Božiček pride do Hane, in ji pove, da ji ne more izpolniti želje, je trenutek, ki otroke zelo gane. Vsi ti deli zgodbe so priložnost za nas starše, da se o teh trenutkih v zgodbi pogovarjamo z otroki in jim tako preko pogovora o življenju, o situacijah, ki se nam dogajajo, kažemo, kako so te stvari pomembne. Super je, če zraven tega delamo na izražanju vsakodnevne hvaležnosti. Super je, da otrokom beremo tudi drugačne zgodbe. Če začnemo otroka spraševati, kaj si on želi, kar se ne da kupiti, ga bomo začeli voditi k temu, da bo začel ozaveščati, kako pomembne so tudi nematerialne stvari. Po drugi strani lahko tudi vse življenjske situacije – kadar pridejo kakšne izgube, kadar kdo zboli, kadar nekdo naredi kaj super ali doseže uspeh – izkoristimo za to, da se z otrokom pogovarjamo, kaj je morala ta oseba narediti, da je neke stvari dosegla ali se je nekaj zgodilo, koliko smo za nekaj lahko vredni. Zgodba nam lahko torej da neomejene možnosti za pogovor.

Absolutno jo lahko podarimo kadar koli. Ali za rojstni dan spomladi ali ob koncu šolskega leta, za Miklavža ali za Božička … Knjiga ima namreč veliko večjo vrednost in pomen kot samo to, da med drugim govori tudi o božičnem času in omenja Božička. Prava vrednost knjige je v poti, ki jo Hana skozi zgodbo doživi. To je pot, ki jo naši otroci na svoj način zelo dobro razumejo skozi svoje izkušnje. Čeprav lahko hodijo, tudi oni doživljajo, da si kdaj kaj želijo, pa mogoče tistega še niso dosegli, niso videli ali pa ne bodo mogli imeti. To je pravi pomen in namen te zgodbe in v kolikor podarite knjigo otroku za Miklavža, je to fenomenalen čas, saj jo lahko do božiča večkrat preberete in v tem času, ko otroci zbirajo svoje želje, kaj bi radi imeli za darilo, pri njih pomagate razvijati vse nematerialne vrednote in vse stvari, ki jih imamo ter so pogosto samoumevne, a so za življenje zelo pomembne. 

Dni
Ur
Minut
Sekund

Alexandra (Alex Pin) je pisateljica in energetska mentorica mamicam za razvoj svoje avtentičnosti, ki pravi, da je tu da prižiga lučke in kaže drugačen pogled na življenje.

“Na svoji poti materinstva in spoznavanje sebe kot ženske, sem se soočala s sramom, ničvrednostjo, uporništvom, v odnosih sem bila zelo v občutku obrambe in napada, težko sem se sprostila, se smejala s otrokom in hotela sem živeti sebe polno, pa nisem in nisem znala.”