Gumbi, na katere pritiska otrok, so TVOJI.

Vemo, da so prva leta otrokovega življenja zelo pomembna. To je tudi čas, ko smo sami kot starši v izjemnem procesu spremembe; tako mamice, kakor tudi očetje. Takrat velikokrat nismo sposobni povezati se s svojo notranjo srečo v sebi in biti pozitivno ogledalo otroku. Ravno zato, ker je takrat v nas polno svetov:

• osebni cilji in ambicije,
• da si ustvarimo dom in napredujemo,
• da smo dobri starši,
• da bi naredili čim veš reči prav,
• da bi dali otroku dober notranji steber.

Dogajanje v partnerskem odnosu se spremeni, bližnje sorodstvo ima svoja pričakovanja in v vsem tem si oblečemo še starševski plašč, v katerem biva tudi naš imaginarni otrok. Zato je zrcaljenje notranje sreče za nas tako težko in velikokrat pogojeno z zunanjimi dejavniki.

Otrokova sposobnost ob tem pa je, da s svojo navzočnostjo, razvojem, rastjo in odkrivanjem sveta sproža v nas odpiranje naših globin. Takrat otrok ves čas nekako išče naš notranji steber po naravnih nitih življenja. Gre za vzajemno rast, ker je naša naloga in odgovornost, da vzgajamo najprej sebe in svoj notranji svet.

Če jemljemo vse kot priložnost za rast in razvoj, razumemo vse situacije kot dobre in v njih iščemo višji smisel. Tako postane življenje naš modri učitelj; ne otroci, kot marsikdo pravi. Otroci nas skozi oči življenja lahko samo spomnijo, na nas pa je, kaj zmoremo v svojem notranjem svetu videti in sprejeti.

Ko sprejmemo življenje kot učitelja, s tem sprejmemo sebe in vse situacije v njem ter začnemo otroka učiti o supermočeh, ki jih ima v sebi. To so sposobnost brezpogojnega dajanja, razumevanja, vere vase, samozavesti, hvaležnosti, ponižnosti, odločnosti, fokusa. Tako sami postanemo navdušeni in igrivi ter jih navdušenja nad življenjem tudi učimo.

Drug na drugega vplivamo na res kompleksne načine. Vsaka razvojna stopnja otroka nam tako ponuja širino za razvoj in veliko priložnosti tako za nas kot za otroka, da reagiramo bolj ozaveščeno. Otrok v vsaki razvojni stopnji ne potrebuje samo telesnega ritma glede prehranjevanja ali spanja, potrebuje tudi našo notranjo prisotnost, ki ga imenujem notranji steber.

V kolikor je naš notranji steber poln gumbov pričakovanj, jeze, razočaranja, dvomov, strahu, nepotrpežljivosti, bo otrok nenehno pritiskal na njih. Če smo iskreni, ni edini, ki nanje pritisne, drži? Je da edini, pri katerem smo mi kot starši bolj pripravljeni slišati več in se spreminjati. Vprašanje je, kaj s temi gumbi, ki so NAŠI, mi naredimo.

Vemo pa, da nas starševstvo postavi na preizkušnjo, saj se najprej odpovemo delu svoje identitete ali starega dela sebe. Nenehno nas to potiska v smer, da raziskujemo, kdo smo, s tem pa postajamo bolj avtentični in pristni. Ko imamo nastavljen svoj GPS v vzgoji in vemo, kaj hočemo otroku za življenje dati, hitreje najdemo pot, načine, da ostajamo zvesti sebi in vidimo otroka v njegovi resničnosti.

Za otroka je ena najbolj vrednih izkušenj, ko vidi svoje starše, kako predelujejo svoje izkušnje in izzive ter se spoprijemajo z življenjem, ki je polno učenja in rasti; če znajo to sprejeti. S tem učimo otroke, kako s svojimi GUMBI. Ko otroci vidijo to, namesto nenehnega pritoževanja in stokanja nad vsem, jeze, razočaranj,  v njihovih očeh zraste tudi vrednost starša samega in takemu staršu naravno sledijo, ga bolj slišijo in spoštujejo.    Iz knjige Mami, nekdo v moji glavi govori, da…