Če nisi bil priden, ti Božiček ne bo prinesel darila!

KAKO POGOSTO STE TUDI VI SLIŠALI IN KAJ STE ZAČUTILI, KO STE SLIŠALI: »SI BIL KAJ PRIDEN LETOS? ALI TI BO BOŽIČEK KAJ PRINESE? GLEJ, DEDEK MRAZ VES ČAS GLEDA, ALI SI BIL PRIDEN ALI POREDEN, IN ČE NISI, POTEM NE BOŠ DOBIL DARIL!«
PRIZNAM, OB TEH BESEDAH DOBIM KAR OŠPICE!
POJDIMO RAZISKAT, KAJ SI STARŠI, KI TO GOVORIJO, ZARES ŽELIJO, IN KAKŠEN POMEN TE BESEDE NOSIJO ZARES.

Biti priden pomeni biti ubogljiv, ne razmišljati s svojo glavo, narediti tisto, kar nekdo reče in to takoj, in da to narediš v tišini z nasmehom, ne da bi ob tem zavijal z očmi ali zmajeval z glavo. Takrat si priden. Le takrat si dober, vreden kot človek. To pomeni, da, ko si priden, kot oseba nekaj veljaš.
Če to prenesemo v naš odrasli svet, bi to pomenilo, da smo pridni takrat, ko v službi naredimo vse, kar nam naložijo, da smo tiho in ubogamo, da smo srečni in zadovoljni v vsakem trenutku, tudi ko od nas zahtevajo več, kot smo zmožni narediti, tudi nemogoče stvari. Edino takrat bomo vredni in edino takrat se bomo počutili kot ljudje, kot osebnosti. Pa točno vemo, da temu ni tako.
Beseda pridnost zato bolj doprinese k razvoju ubogljivosti, ponižnosti, podrejenosti, ki pa v odnosu med staršem in otrokom dolgoročno ne prinaša medsebojnega spoštovanja. Spoštovanje izhaja iz skupnega odnosa in mora biti obojestransko, da deluje. Samo za to, ker smo starejši, izkušenejši, nam spoštovanje ne pripada, ne moremo ga izsiliti.

Verjetno ste tudi sami kot otroci velikokrat slišali o pridnih in porednih otrocih oziroma te bili tega deležni v vašem otroštvu. Vsaj pri nas je bilo tako.

Če pogledamo drugače, je razmerje med pridnostjo in porednostjo neka tiha pogodba med prazniki in darili, ki jih prinašajo dobri možje. Se pravi: bolj ko si bil čez leto priden, ubogljiv, več daril boš dobil, bolj ko si bil poreden in neubogljiv, toliko manj daril boš dobil, mogoče celo nobenega. Vendar obdarovanje ni povezano s pridnostjo, temveč v ozadju nosi težnjo po tem, kdo mi kot ljudje smo.
Mogoče so leta nazaj takšni pristopi še delovali, danes pa s temi metodami in zahtevami zelo težko vzgajamo. To ne pomeni, da ne smemo otroku postavljati meja – daleč od tega: meje so za srečno in zadovoljno odraščanje nujnega pomena, saj otroku dajejo strukturo, varnost, občutek, do kam lahko v raziskovanju in drznosti gre. Vendar pridnost in porednost ne nakazujeta, koliko je vaš otrok vreden, temveč samo kažeta na to, kakšno vedenje otrok izbira, da bi nam ugajal. In to vedenje se v vsakem trenutku da spremeniti.
Vzgajati otroka v pridnosti in zahtevati od otroka pridnost je način vzgoje, kjer vodimo otroka k strahu, tesnobnosti, ker ob tem kot starši zahtevamo avtomatično in brezpogojno izpolnjevanje ukazov, s katerimi naj bi pri otoku vzbudili spoštovanje. Ravno to v otroku ustvari pritisk. V otroku je naravno prisotna želja po ugajanju staršem, saj mu je to v zgodnjem otroštvu pomagalo preživeti. Ker mu dobri možje: Miklavž, Božiček in dedek Mraz prinašajo ugodje v obliki daril, želi seveda ugajati tudi njim. Spoštovanje pa je nekaj, kar nam ni naravno dano, moramo si ga prislužiti v odnosu do otroka.

Kako torej vzgajati med prazniki?
• Vzgajamo s spoštljivostjo, ostajamo in ohranjamo avtoriteto, postavljamo meje.

• Potisnimo na stran besede priden in poreden. Poiščimo nove besede. Poiščimo nove izraze, kako bi otroku s spoštovanjem in prijaznostjo povedali, kakšen on, kot otrok, kot osebnost, je (lahko rečemo, da je: dober, prijazen, čuteč, ljubeč, pozoren, bistrega uma …) oziroma kadar gre za vedenje, kakšno je njegovo vedenje: lahko je bil nagajiv, jezen, razočaran, razigran. Lahko rečemo, da to, kar je naredil, ni bilo najbolj v redu in ga vprašajmo, kako bi lahko to drugače naredil. Otroka torej vodimo in usmerjamo k ustreznemu vedenju, tako da njegovo vedenje popravljamo s pozitivno spodbudo. Nikoli ne kritiziramo njega kot osebo, vedno le njegovo vedenje.

Lahko si tudi naredimo 14-dnevni izziv in opazujemo in skrbimo, da besede priden in prijazen ne uporabljamo. tako bomo razširili svoje zavedanje, pa tudi otroka bomo videli v popolnoma drugačni luči. Odnos med otrokom in staršem je tisti, ki vzgaja, da raste spoštovanje, ki je del ljubezni.

• Stvari, ki jih prinesejo dobri možje, naj bodo dane brezpogojno. Tisto, kar prinesejo Božiček, Miklavž, dedek Mraz, prinesejo iz svoje želje, da te razveselijo. Darila so kot opomnik, da je dobri mož pomislil tudi nate in da si v njegovih očeh vreden. Še sami poiščite nekaj razlogov, zakaj dobri možje prinašajo darila. Predvsem pa iz svoje komunikacije izključimo pridnost in porednost, ker bodo na ta način otroci dobili drugačno sporočilo o lastni vrednosti, na drugačen način pa bodo gledali tudi dobre može.

• Izogibajmo se izgovorov, da smo prezaposleni, da nimamo časa. Če pogledam sebe, sem vedno, ko sem bila prezaposlena, ko nisem imela energije, izgubila stik z otrokom. Takrat sem postala nemirna, dostikrat me je to pripeljalo celo do kričanja na nič hudega slutečega otroka. Samo zaradi tega, ker sem sebe preobremenila, sem tudi pri otroku želela vzbuditi občutek, da zaradi zaposlenosti nimam časa zanj. Ob tem pa sem od njega zaradi mojega dela pričakovala spoštovanje. Pa vendar ni temu tako. Odrasli smo tisti, ki zmoremo sebe preseči v izgovorih, da smo preutrujeni, prezaposleni, da nimamo časa, da imamo preveč vsega v glavi, da si ne moremo vzeti časa za otroka, ko ga želi … Vendar je vse v naših rokah, da svoj dan razporedimo drugače. Mogoče lahko kakšen dan naredimo manj, pa bo na koncu zaradi »pavze«, ki smo si jo vzeli za druženje z otrokom, naše delo izpadlo boljše in lepše, ob tem pa bomo doživeli en, lep odnos z otrokom, ki bo okrepila povezavo, ki jo oba potrebujeva.

Pomembno je, da otroku v teh praznikih damo toplo, mirno in varno okolje, se mogoče z njim že prej pogovorimo o tem, kdo bo prišel na obisk, kakšno je primerno vedenje, kaj lahko sam naredi, da se bo dobro počutil, da bodo ta srečanja potekala čim bolj mirno, sproščeno in ljubeznivo tudi za njega.

Share on facebook
Facebook

Ostale zgodbe

Te zanimajo moje knjige?